V soboto smo se odpravili v Kranjsko goro na lunin festival . Ko smo prišli na smučišče je bilo tam že veliko obsikovalcev in smučarjev. Na smučišču smo se dobili s prijatelji, ki so se že sankali. Pridružili smo se jim. Ob sankanju z otroci smo pozabili na lunin festival. Vreme je bilo sončno vendar so občasni oblaki in veter poskrbeli za oblačenje in slačenje vsakih pet minut.

In smo se sankali

Punce na sankah

Matic je najprej užival na kupu snega

Počitek

Po počitku pa “lopatanje” z vso hitrostjo

Čigave bodo sanke

In še zadnji spust

Ko je sonce zahajalo je bilo vedno manj sankačev

Ko je sonce zašlo smo si privoščili v enem izmed mnogih lokalih z hitro hrano. Seveda na prostem. Kjub temu, da so imeli nameščene grelce je bil mraz kot sv… Hrana je bila seveda takoj mrzla. Zato smo hitro pojedli in odšli domov. Za nami je bil lep dan…

Vseeno pa ne morem mimo graje tiszim, ki skrbijo za smičišče in ograjeno sankališče. Na sankališču je bilo kar nekaj ljudi med njimi največ otrok. Predvsem mlajših z starši. Vendar se nekateri starši ne zavedajo, da se mora otrok najprej naučiti zavijati in ustavljati z sankami. Bilo je kar nekaj primerov, ko je otrok star približno 4-5 let z vso hitrosjo pridrvel med nas. Še dobro, da je na koncu velik kup snega drugače bi lahko zdrvel diretno na cesto spodaj. Da ne govorim, kaj bi bilo z mojimi nogami ali otroci, če bi jih zadel. Starši pa mirno snemajo s kamero in ne rečejo ničesar. Druga skrajnost pa so italjanski najstniki z starši. Njihova igr aje taka, da se jih vsaj 5 stlači na sanke in se spustijo brez nadzora po hribu. Kar bo pa bo. Bremza tako ne nihče. Potem za nagrado pa gre z njimi še glava družine – vzor. Podn!

Pokljuka – Jelka

Naslednje jutro smo se zjutraj odločili, da gremo na Pokljuko. Matic zelo rad smuča. Šli smo na smučišče k gostišču Jelka. Tam imajo manjše smučišče z otroškim smučiščem. Otroško smučišče je opremljeno z manjšo vlečnico prirejeno za otroke.

Vlečnici – levo večja (talarčki), desno manjša

Pogled na sankališče

Matic se je opremil in začel z smučanjem. Prve tri vožnje je opravil s Petro, potem pa jo je poslal počivat Tudi za to vlečnico je potrebno kupiti karto. Cena je 5 EUR. No in moram reči, da jo je Matic popolnoma izkoristil. Smučal je neprekinjeno skoraj tri ure. Tako zelo je užival. Kmalu so se nam pridružili še prijatelji, ki so tudi prišli uživat na sneg.

Obvezna čelada je del opreme

Stenmark v mladih letih

Otroško smučišče

Nina je zelo uživala

Jakob in Uroš pri igi na snegu

Skupinska ženske in otroci

Po dolgem času sem zopet na kakšni sliki. FX-180 je bil dobra investicija

Po napornem dnevu se vedno prileže dobro kosilo. In v gostišču Jelka imajo prav to. Predvsem domačo hrano. Pečenice, krvavice, štruklji in podobno.

Moje kosilo – pečenica in zelje

Štrukljev je kmalu zmanjkalo

Seveda ne gre brez pomfrija

Na koncu sem po plačili računa opazil, da so tudi cene zmerene. Pohvalno. in po obilnem kosilu smo se odpravili v dolino…

Apartma je med Šport hotelom in gostiščem Jelka. Do obeh smučišč je približno 100m hoje.

Hiška v kateri smo bivali

Na Pokljuki je res veliko snega. Že sama okolica hiške je bila prekrita s kupi snega. Pot do vrat apartmajap a pelje po ozki stezici. Zato je nekdo poskrbel tudi za atraktivno bližnico do drvarnice

Tunel do drvarnice

Prvi dan je snežilo vendar nas to ni motilo, zato smo se odšli sankat na smučišče pri Šport hotelu. Imeli smo ga samo zase. Res kakšna razlika je, če ni sončno vreme. Če bi sijalo sonce bi bila vsa okolica zaparkirana in na smučišču (ki je majhno) bi bilo povno smučarjev in sankačev.

Gremo na smučišče

Šport hotel

Drugi dan smo se prebudili v lepše jutro. Sonce je že poskušalo prodreti oblačke in meglice. Zato smo se odpravili na smučiče pri gostišču Jelka. Smučišče je majhno in zato idealno za učenje otrok. Imajo tudi manjšo vlečnico samo za malčke.

Smučišče Jelka

Res veliko snega

Otroško smučišče

Matic in Petra sta začela z smučanjem jaz in Nina, pa sva se zabava po svoje.

Matic je smučal

Nina, pa je uživala na sankah

Obsikal nas je tudi kuža in se mal odpočil in posončil

Punce skupaj

Zimska idila

Ker moraš apartma rezervirati v naprej (kar dosti v naprej) seveda ne moreš predvideti vremena. In zvečer je začelo deževati. Kljub temu, da smo bili v hribih in da so vremenarji razlagali, da bo meja sneženja na 900 metrih je padal dež. In padal celo noč in padal cel 3 dan.

Dež, dež, dež

Ker smo se tretji dan popoldne odločili, da ne bomo cel dan notri smo se oblekli in odšli ven. Dež je prešel v sneg. No za nekej časa potem, pa je začel zopet dež. In po polurnem sankanju v dežju smo se čisto premočeni odpravili v toplo hiško. Upali smo , da bo zadnji dan vsaj snežilo. No upali smo….

Seveda je tudi zadnji dan padal dež Zato smo se odločili, da bomo spakirali in odšli kar domov. Če bi bilo lepše vreme bi se še cel dan smučali ali sankali. No ampak, ko sem začel nosti stvari v avto sem videl, da je ponoči padlo okrog 15 cm novega snega. In bolj, ko sem si ogledoval pot, ki pelje na glavno cesto, bolj sem ugotavljal, da najbrž ne bomo prišli tja. Pot namreč vodi v hrib. Če vzameš, da je na tleh led čeznj čofta in potem še 15 cm novega snega, potem veš, da ne bo šlo. Keten nimam zato sem upal na najboljše. In res sem prišel do sredine klančka. Takrat ap se je ustavilo. Pri sosednji hiški sem našel deske in jih položil pred gume in upal, da bom lahko speljal naprej. Ne. Malo sem skidal in poiskusil. Ne.

Mogoče bo šlo?!

No takole smo obtičali

No po nevem kerem poiskusu sem obupal in poiskal nekoga, da me je z bagrom odvlekel na glavno cesto. Ker sem gospoda zmotil ravno pri malici (pil je pivo) sem mu na koncu dal še za dve pivi

No, če potegnem črto je bil krajši dopust zanimiv kljub vremenu. Drugo leto gremo, pa za dalj časa in upamo na boljše vreme.

Ko smo prispeli na Pokljuko je bilo videti že veliko obiskovalcev. Šli smo do Rudnega polja. Parkirani avtomobili so se vili ob cesti vse do prostora, kjer je bilo včasih strelišče za biatlon. Včasih zato, ker je sedaj tam gradbišče. Nasproti je hribček, ki je bil vedno pripravljen (zglajen snega) za sankanje in smučanje najmlajših. No sedaj je bil tu le zasnežen hrib. Tudi parkirišče, ki je bilo včasih ob strelišču je bilo včasih, kajti v nedeljo je bil na tem mestu sneg in nobenega parkirišča. No ko sem parkiral smo se odločili, da gremo do smučišča pod Viševnikom.

Pot vodi skozi gozd, kjer je bilo ogromno zasneženih smrek.

Lepo zasnežene smreke v gozdu

Na smučišču, ki je majhno vendar idealno za malčke smo takoj doživeli razočaranje. Vlečnica ni delovala. Kot kaže nekateri ne znajo izkoristiti turizma. Škoda.

Smučišče pod Viševnikom

Pod smučiščem, ko je sonce že zahajalo

Zimska idila

Snega je dovolj

Medvedka nina vleče dudo

Sankali smo se

Matic se je po mili volji metal v sneg in igral

Nina in Matic

Zimska pravljica

Izlet je bil res uspešen ampak ne morem mimo tega, da ni bilo čisto nič poskrbljeno za obiskovalce. Ko smo se vračali proti avtu sem opazil, da je odprta celo en akočica s pijačo. To pa je bilo tudi vse. Res škoda. Upam, da bodo stvari, ko pridemo spet, drugačne…